Kaj smo se naučili?

Naše potovanje po Irski se je zaključilo. Odpotovale smo domov in vse bo spet kot po starem. Pa bo res?

Vse izkušnje, ki smo jih pridobile, nova poznanstva, prijateljstva, ali bomo to res tako hitro pozabile?

Odgovor je zelo preprost. NIKOLI ne bomo pozabile na to. Vsaka klinika nam je podarila nekaj novega. Naši veterinarji, mentorji, vzorniki, so nam pokazali svoje znanje in nam predali kar se da znanja v tako kratkem času. Zato smo jim zelo hvaležne.

Če se spomnimo začetka, smo sem prišle kot izgubljena dekleta, ki so jih poslali na letalo, jim priskrbeli stanovanja in jim na hitro povedali kaj se bo z njimi zgodilo. Zdelo se nam je, da so naše možnosti za preživetje zelo majhne. Pa vendar se nam je bilo sedaj zelo težko posloviti. Vse pa smo prepričane, da se bomo vrnile nazaj. Zagotovo.

Prvi teden je bil čas, ko smo se privadile na način življenja na Irskem. Ni bilo preveč težko, sploh ker je Derval ves čas skrbela, da je z nami vse v redu. Teden ni bil namenjen samo ogledovanju mesta in raziskovanju okolice, ampak tudi ogledu klinik. Sledil je tudi prvi delovni dan. Ta teden je bil malo zmeden, potrebno se je bilo dogovarjati in prilagajati, ampak s pravo pomočjo to sploh ni bil problem.

Drugi teden je bil že lažji. Veterinarji so imeli že boljši občutek, kakšne zadolžitve nam lahko dajo, saj so sedaj že vedeli s kom imajo opravka. Teden je letel mimo in sploh se nismo zavedale, kdaj ga je bilo konec.

Tretji teden je bil naš finalni teden. Vse smo bile seveda vesele, da nam še ni bilo treba v šolo, kar pa smo zamudile, bo seveda potrebno enkrat nadoknaditi, ampak nas to še ne zanima preveč. Govorile smo si, da imamo še čas, ampak nas bo realnost kmalu srečala.

Na srečo pa je med enim in drugim delovnim tednom tudi vikend. Nekateri pravijo, da je vikend čas za počitek, ampak se punce s tem ne strinjamo. To je podarjen čas, ki si zasluži, da se ga izkoristi do zadnje sekunde. Ko smo se sprehodile skozi seznam: "Kaj si morate ogledati na Irskem/ Corku", smo ugotovile, da lahko obkljukamo vse. 

Naša potovanja so zajemala:

ogled Corka (mislim, da ga sedaj poznamo bolje kot Ljubljano) in Carrigalina, izlet do Royal Cork jadralnega kluba, ogled UCC, potovanje do čudovitih Cliffs of Mohar, ogled neštetih trgovin in tržnic. Odpotovale smo v Cork City Gaol in ogled Blarney castle ter Blackrock observatorija, da ne omenjam vseh cerkev, ki smo jih obiskale.

Nismo pa smo delale, ampak tudi uživale. Kavarnica Bean&Leaf je postala naš drugi dom na Irskem. Vsaj enkrat na dan smo se dobile in si privoščile kaj okusnega. Tudi nekateri natakarji so nas že prepoznali in se nam vsakič veselo nasmehnili.

Zelo smo hvaležne svojim Host mamam, ki so poskrbele za nas in nas posvojile za 3 tedne. Vsak dan smo dobile zajtrk, nekaj za malico in odlično večerjo. To je bilo bolje, kot da bi bile v hotelu s 5 zvezdicami. Ko z nekom živiš  skupaj nekaj časa, imaš možnost, da se z njim povežeš. Ko pridemo naslednjič na Irsko, smo že zmenjene, da se dobimo in poklepetamo s svojimi mamami.

Celotna izkušnja pa ni vplivala samo na vsako posebej, skupaj smo se razvile kot celota. Dano nam je bilo prijateljstvo, ki bo, verjemite mi, doživljenjsko. Lahko smo samo noro hvaležne za tako možnost, ki nas bo spremljala celo življenje.

Hvala organizatorjem Erasmus+, našim mentoricam Alji Bordon in Derval. Pa tudi profesorju Žigonu, ki nas je pospremil, da smo varno prišle na Irsko; in vsem, ki ste nam skrito pomagali na naš poti.